Povzetek
Ozadje
Glavna onesnaževala

Definicija

OZADJE

V zadnjem desetletjih se je v večini mest kakovost zraka (vidno) izboljšala. Zaradi lokalnih, nacionalnih in evropskih prizadevanj so smog, prah in dim skoraj izginili iz ozračja. Slaba kakovost zraka občasno še predstavlja grožnjo prebivalstvu, posebno v primeru industrijskih nesreč ali ob posameznih onesnaženjih. Na srečo je to redko. Kljub temu zrak, ki ga dihamo sedaj, negativno vpliva na zdravje ljudi. V mnogih evropskih mestih zato poostreno nadzirajo kakovost zraka. V večini mest se je industrijsko onesnaženje zmanjšalo, nasprotno pa zaradi prometa narašča onesnaženje z izpušnimi plini. Tako je kakovost zraka pereč problem vseh večjih mest.



GLAVNA ONESNAŽEVALA

Dobro poznamo problematiko globalnega segrevanja, kislega dežja in tanjšanja ozonskega plašča, čeprav se morda na prvi pogled ne tičejo mestnega življenja. Večja skrb prebivalcev mest, zdravstvene stroke in politikov pa je namenjena kakovosti zraka in z njo povezanim zdravjem ljudi. Večina gospodarskih dejavnosti se nahaja v urbanih območjih, kjer biva skoraj 80% evropskega prebivalstva. Prav tako velik onesnaževalec je tranzitni promet, saj tranzitne poti pogosto potekajo v bližini urbanih območij. Čeprav so naselja pogosto ločena od industrije, lahko onesnažen zrak prepotuje velike razdalje. Tako industrija tudi posredno vpliva na slabšo kakovost zraka na obrobju mest.

Onesnaženje zraka odločilno vpliva na zdravje in povzroča okoljske probleme.Najpogostejša onesnaževala so našteta spodaj. Čeprav emisije toplogrednih plinov nastajajo v podobnih okoliščinah, se naša spletna stran osredotoča drugam (preberite več o toplogrednih plinih).


Delci (PM10 in PM2,5)

V zraku najdemo mnogo delcev, ki se razlikujejo tako po kemijskih kot tudi fizikalnih lastnostih, viru in velikosti. Razlikujemo med delci PM10 (<10µm) in PM2,5 (<2,5µm). Oboji so dovolj majhni, da lahko prodrejo globoko v pljuča in tako predstavljajo veliko zdravstveno tveganje. Medtem ko večji delci niso zdravju nevarni, saj se iz zraka izločajo s sedimentacijo. Izpušni plini, zlasti izpuhi dizelskih goriv, so glavni vir delcev PM10 in PM2,5 v evropskih mestih. Tako so mejne vrednosti pogosto prekoračene.


Dušikovi oksidi (NOX)

Izraz NOx zajema mešanico dušikovega oksida (NO) in dušikovega dioksida (NO2). Spadata v skupino anorganskih plinov, ki nastanejo iz reakcije kisika in dušika v zraku. Čeprav NO nastaja v znatno večjih količinah kot NO2, v atmosferi oksidira v NO2, slednji pa je škodljiv za dihala. V mnogih evropskih mestih se vrednosti NO2 pogosto približajo mejnim vrednostim in jih včasih tudi presežejo. NOX spojine nastajajo ob izgorevanju fosilnih goriv; npr. pri prometu, v industriji in pri proizvodnji električne energije.


Ozon (O3)

Ozon v naši atmosferi nastaja v reakciji med dušikovim dioksidom (NO2), ogljikovodiki (CH) in sončno svetlobo. V nasprotju z drugimi onesnaževali je O3 t.i. sekundarni polutant, saj ga ne izpuščamo neposredno v atmosfero. Vrednosti ozona so višje na podeželju in nižje v mestih (kjer v prometu nastajajo velike količine NO). Vrednosti ozona so najvišje v vročih, sončnih poletnih dneh, saj je za nastanek O3 potrebna sončna svetloba.


Ogljikovodiki (CH) in hlapne organske spojine (VOC)

Ogljikovodiki pripadajo večji skupini kemikalij, znani pod imenom hlapne organske spojine. Ogljikovodiki so sestavljeni le iz ogljika in vodika, v VOC pa so lahko prisotni tudi drugi elementi. VOC nastajajo pri izparevanju in nepopolnem izgorevanju goriv. Zaradi več sto različnih spojin imajo ogljikovodiki in VOC zelo raznolike lastnosti, npr. benzen in podobni so karcinogeni, nekateri drugi so strupeni oz. zdravju škodljivi.


Žveplov dioksid (SO2)

Žveplov dioksid nastaja pri izgorevanju fosilnih goriv, ki vsebujejo sledi žveplovih spojin. Večina emisij SO2 nastaja pri proizvodnji električne energije, manjši delež tudi v prometu (z izjemo pomorske plovbe, ki je velik onesnaževalec). Izpostavljenost emisijam SO2 lahko poškoduje dihala. SO2 je tudi poglavitna sestavina žveplove kisline, ki nastaja zaradi kemijskih reakcij v atmosferi in vodi do nastanka kislega dežja. Druga najpogostejša snov v ozračju pa so delci amonijevega sulfata.


Ogljikov monoksid (CO)

Oglikov monoksid je plin brez vonja, okusa in barve ter nastaja ob nepopolnem izgorevanju materialov, ki vsebujejo ogljik, torej večinoma fosilnih goriv. CO je toksičen zaradi vezave na hemoglobin v krvi, saj tako onemogoča transport kisika po telesu. Tudi v urbanih območjih vrednosti CO redko presežejo mejne vrednosti.



    © copyright CITEAIR 2007 FacebookTwitter | rss | Pridružite se nam | Kontakt | Zemljevid strani | Copyright & Disclaimer